Torek

Kar naprej si govorim: če bi On le vedel...če bi le vedel! Pa ti vseeno nikoli ne povem, kaj bi moral vedeti. Oh, počutim se tako patetično.

Poslala sem si ZS. Videl ga najbrž ne boš do jutri zvečer. Še dobro. Nočem, da mi v šoli nameniš en sam pogled, saj tako bolj boli. In hočem da boli, da se končno zavem, kaj imam in kaj bom izgubila, če me boš še naprej gledal. Vem, zakomplicirala sem celotno stvar do nule, pa vendar... u will never know.

Samo enkrat se mi je zgodilo. To, da ko ga vidim ... Njega ... mi pulz nabije na 270. Pred očmi se mi zamegli. Fašem vrtoglavico. Oprimem se ograje, stola, osebe, ki stoji ob meni. Če se ne bi, bi padla. Tako hudo je. Moji pogledi tebi so roteči. Rekel si, da me poznaš... da poznaš moje poglede. Ta ti je tuj. Naj te razsvetlim =) to je pogled obsedenosti. Rotim te, pridi k meni, poljubi me, vsaj poglej me...

Ti... ti pa me komaj opaziš... ti pa se obrneš stran. Jaz pa sem poletje narisala samo zate.