Zanj...ki nima pojma

Hmmm...
Ko takole na postelji sedim,
misli umirim,
se sprostim,
pomislim:
Ti, ki začaral si me,
ki ukradel si mi srce!
Ponoči si se k meni priplazil,
stisnil se k meni in
poljubil sočne, speče ustnice,
kot to storil je princ Trnuljčici,
davno tega.
Ne misli, da nisem čutila,
spozabila se in metuljčke v trebuh dobila.
Vrnila sem ti poljubček,
ti hkrati dala svoj srček,
zdaj ne vem več kje sem,
plavam v jezeru ljubezni
in sanjam brezčasni sen.
Kot Shakespeare je rekel, da ljubiti
in hkrati biti pameten,
da to presega človeške moči.
In kot nekdo drug, da je fotografija privid minljivosti.
Večnost je skrita.
Večnosti ni.
A je?
Če pogledam naju,
za hip se mi zazdi, da večnost je.
So pravljice večne?
Potem midva sva.
Ljubim te.