Sreda

Sej ne, da bi do matematke gojila kakršno kol upanje, ampak vseen sm na tihem upala, da bo pozitivno.

*Nikoli nikomur ne vzemi upanja ... to je lahko edino, kar sploh še ima.*

In nism potočila niti solzice, ko je tista živo rdeča enka zablestela na belem papirju. Tut pol ne, k sm se zavedla, kašne posledice to pusti za sabo. No more acting, no concert, no electronic. Pač nisem ustvarjena za matematko, jebiga. Razumem vse... sam k mi stisne blokado, ko vidm nalogo. Ki konc koncev sploh ni težka. Pač nisem ustvarjena za matematko.

*Kup si svoj lonček pa bod sama seb rožca.*

In pol k pridem dam, k se mi mtka veselo reži v glavo: Kako je blo v šoli? Kej nouga?
Ne, mami. Nč novga ni blo v šoli.
In se obrnem in grem v sobo. Skupej z brisačko.

*Ko sklepaš pogodbo z življenjem ne pozabi prebrati drobnega tiska.*

Zdej je brisačka umazana. Je rdeče barve. Druge poti nism vidla. To je tko k droga ... k enkrat začneš, je vpizdumater težko nehat.
In pol mi rata žal. Za vse tiste, k bojo opazl, k me bodo objel in rekl... Zakaj si to nardila? In bom rekla... Lajf je pizda. In jst sm v njej.

*Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš 'hvala'.*

P.S.: Clay mi je povedala. Tut jst mam tebe rada.