Sreda ... spet

N - emogoče je opisati ta občutek. Ob tebi se počutim fantastično. Tako zelo podoben si mi, spoznaš se na enake stvari kot jaz, za razliko od ostalih se lahko normalno pogovarjava. Med prepirom me enakovradno zatreš, na odru ti lahko kljubujem. Lahko bi rekli... da sva ustvarjena za sodelovanje v igri, imenovani življenje.

A - vendar je med nama prepad. Religiozni, kulturni, karakterni, temperamentni, vizualni, psihični... pravzaprav nimava ničesar skupnega.

R - ada bi ga premostila... pa mi um tega ne dovoli. In ti se z njim očitno strinjaš. Če dobro pomislim, ugotovim, da dejansko! nimava nič skupnega. Razen ljubezni do gledališča. Šport, moja ljubezen, je tebi tuj. Jeziki, tvoja strast, so meni španska vas. Zelenjava, moja najboljša prijateljica, te pripravi do bruhanja. Pop in r'n'b glasba, tvoja pozornost, ..preziram ju. Ples, moj vsakdanjik, je tebi nedosegljiv. In.. romantika, tvoj značaj... je zame izguba časa.

C - elo prosila sem te, da me ne jezi, kadar sem na koncu z živci. Dobro veš, da se trudim zadržati eksplozijo v sebi, ko sem jezna, pa se me nalašč dotakneš. Dobro veš, da se težko kontroliram, ko me nekaj razpizdi. Dobro veš, da v agresivnih trenutkih v meni zraste nekaj, kar je poznano malokomu. ......pravzaprav tega ne veš.

I - n ko te prosim, ne dotikaj se mojega obraza, vseeno izsiliš poljub in se me dotakneš. Kljub temu da veš ... kako zelo umazano se počutim, ko to nekdo stori. Lahko bi ti rekla še milijonkrat.. pa bi se me vseeno želel dotikati... po obrazu. Imam prav? No, tega ne boš počel.

S - amo ena stvar nama torej ostane.

V bistvu nimam pojma

... Jup. Nimam pojma.

Ne kaj hočem, koga hočem, zakaj to hočem in kako. Pač ne vem, kaj bi rada.

Nasmeh ki ga rišeš za druge ... popolnoma zlagan. Nasmeh, ki ga narišeš meni ... še vedno ne vem kaj pomeni.

To, da ti vsak dan rečm, da mi velik pomenš... ma ja, zlajnana besedna zveza. Lahko ti pa povem še na en drug način.... hočeš?

Poglej skoz okno. Vidš zvezde, svetlečo luno, temne oblake? Ja. In zdej zbriš vse. Vidš? Tko se počutm, ko mi ne odgovoriš na SMS, ko te kličem več ur zapored in se ne oglasiš... in ko si 3 minute stran od mene, pa mi tega ne poveš... čeprov veš, da vsako minuto hrepenim po tvojem dotiku. Počutm se tko pofukano prazno.

Nočem da greš.. stran od mene. Vsakič, ko greva na dejt, vsakič si želim, da bi ostal. Minutko dlje, da bi ti lahko povedala eno malo stvar. Enkrat me lahko vprašaš kaj to je=)

Heh... punčka.

Heh, virgo. Veš, da te hočm v sebi... tko zlo velikrat. Pa mi vseen ne pokažeš, kok ti sedem. Pa vem da ti=) pa nočeš pokazat. Včasih boli. Ampak moj moto? Prebol.

... nebom jst tebe pustila. Ti boš sprevidu, da pravzaprav nism tko blesteča oseba, kot se zdi. Vse je le karizma... maska!

Ljubim te. Čeprav tega ne pokažem. In ti tudi ne bom.

In navsezadnje... zakaj pa ne.... saj sem igralka.

Sreda

Sej ne, da bi do matematke gojila kakršno kol upanje, ampak vseen sm na tihem upala, da bo pozitivno.

*Nikoli nikomur ne vzemi upanja ... to je lahko edino, kar sploh še ima.*

In nism potočila niti solzice, ko je tista živo rdeča enka zablestela na belem papirju. Tut pol ne, k sm se zavedla, kašne posledice to pusti za sabo. No more acting, no concert, no electronic. Pač nisem ustvarjena za matematko, jebiga. Razumem vse... sam k mi stisne blokado, ko vidm nalogo. Ki konc koncev sploh ni težka. Pač nisem ustvarjena za matematko.

*Kup si svoj lonček pa bod sama seb rožca.*

In pol k pridem dam, k se mi mtka veselo reži v glavo: Kako je blo v šoli? Kej nouga?
Ne, mami. Nč novga ni blo v šoli.
In se obrnem in grem v sobo. Skupej z brisačko.

*Ko sklepaš pogodbo z življenjem ne pozabi prebrati drobnega tiska.*

Zdej je brisačka umazana. Je rdeče barve. Druge poti nism vidla. To je tko k droga ... k enkrat začneš, je vpizdumater težko nehat.
In pol mi rata žal. Za vse tiste, k bojo opazl, k me bodo objel in rekl... Zakaj si to nardila? In bom rekla... Lajf je pizda. In jst sm v njej.

*Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš 'hvala'.*

P.S.: Clay mi je povedala. Tut jst mam tebe rada.

...

"Ali veš kako je, ko ostaneš sama, pa ne samo na najdaljšo noč, ampak za vse življenje?
Ne, ne veš. "

Rdečica ji preplavi lica. Odvrne pogled in se zazre v daljavo. Vedno je bil tako močan, trdne volje in neuklonljiv. Kako bi mogla vedeti, da ga je tako zelo prizadela? Niti, ko ga je pogledala globoko v oči, ni videla trpljenja.

»Jaz ... Se spomniš, ko sem ti na peronu prvič rekel da te imam rad? No, lagal sem ti...« ji je priznal s škodoželjnim nasmehom in se ji zazrl v oči.

Navsezadnje je igralec.